Jernej Pisk
Nikdar v zgodovini ni en sam clovek imel vse vednosti: tako je danes in bo tudi v prihodnje. Clovek je bil, je in bo omejen v svojem spoznavanju. ‘Vem, da nic ne vem’ nam je torej lahko vodilo, vredno clovekovega (razumnega) dostojanstva. V skladu s tem tudi v sledecih mislih poskušam razširiti ozka obzorja filozofije športa ki, vsaj tako se zdi, se je ponekod ujela v past zahteve po znanstvenem napredku. Gre za spodbudo k širšemu – bolj filozofskemu razmišljanju in mladi akademski disciplini v korist.
V razpravah o filozofiji športa v Sloveniji je bilo pogosto mogoce zaslediti vprašanje kakšno filozofijo potrebuje šport? Potemtakem je šport ocitno v krizi in potrebuje nekoga, ki ga bo rešil. Filozofija, s svojo vec tisocletno tradicijo in modrostjo se je ocitno pokazala kot princ na belem konju, ki bo rešil princesko iz objema teme. Športna znanost kot ena najmlajših disciplin znanost s svojo empiricno naravo proucevanja seveda pricakuje, da bo (modra) rešitev prišla v obliki empiricnega recepta (podobno kot kuharski recept, kjer nedvoumno piše npr. vzemi pol kg moke, dodaj šcepec soli, primešaj dve jajci itd.). Vendar filozofija v svojem (izvornem) pomenu ni takšna. Takoj se postavi vprašanje, kaj pa filozofija (športa) sploh je? Na kaj naj se opre? Da gre pri tem za eno bistveni vprašanj prihodnje identitete filozofije športa se zavedajo vsi. Je to filozofija športa temeljeca na spoznanjih analiticne filozofije, kot predlagajo nekateri? Analiticna smer proucevnja filozofskih vprašanj je dobra in nam ponuja dolocene rešitve, ni pa edina možna in nujno najprimernejša za proucevaje športa. V družini filozofij je ena mlajših, ceprav je še vseeno starejša kot športna znanost. Kljub temu bi jo, ce jo pogledamo z ocmi celotne zgodovine in razvoja filozofije, lahko oznacili kot moderno, saj je mnogo ostalih temeljnih filozofskih usmeritev v primerjavi z njo starejših za vec kot 2000 let. Mnogo pa jih je tudi že zamrlih. Nastanek analiticne filozofije tako v grobem sovpada z nastankom sodobne empiricne (pozitivne) znanosti. Tako se ne gre cuditi, da je tudi sama metoda proucevanja stvarnosti dokaj podobna. Lahko bi rekli, da sta si v tesnem sorodstvu. Kot taka se morda res ponuja kot najprimernejša za reševanje športa, saj je empiricni športni znanosti po tem dokaj podobna (enako z enakim, torej).
Vendarle pa filozofija v svoji zgodovini in v svojem izvornem pomenu, ki živi že 2500 let, in bo (ce bo ostala taka) živela še naprej, ni (bila) takšna. Za Sokrata, prvega izmed velikih filozofov klasicne dobe je filozofija pomoc pri uvidu in spoznanju, ki ju mora vsakdo najti iz sebe in ki mu ne moreta biti dana od zunaj. Njegov namen ni, da bi kot sofisti svojim ucencem vtepali v glavo izdelane šablone, ampak jih hoce napotiti v iskanje resnice. Ceprav se sama beseda filozofija pojavi že prej, pa je Sokrat prvi, ki sam sebe imenuje filozofa, torej tistega, ki v nasprotju s sofisti, ki se delajo, da vedo vse, ve, da vsega ne ve, hrepeni pa po tem, torej: ljubi modrost ( philo sophos ), je rad-o-veden. Ceprav se je sama razlaga pomena pojma ‘filozofija’ (‘ljubiti modrost’) skozi zgodovino filozofije nekoliko spreminjala, pa je ostala v osnovi ves cas enaka. V ospredju je spoznanje (hrepenenje po spoznavanju) in ne spreminjanje. Spoznanje, ce je pravo, ce je modrostno bo prej ali slej ‘samo od sebe’, za seboj potegnilo tudi življenje – prakso. Saj v praksi se ohrani le, kar ima globljo modrost v sebi. Prava modrost sama sebe nikdar ne postavlja v ospredje, se ne sili na oblast, nima težnje po nasilnem spreminjanju sveta po svoji meri, saj ve, da tako ne gre. Ce tega ne ve, potem to ni modrost, ni filozofija, je pa – ideologija. Ce povzamemo: filozofija, ki želi biti res filozofska, res modrostna ne more in ne sme na silo vsiljevati svojega nauka svetu, saj se s tem avtomaticno spremeni v ideologijo in je prej ali slej obsojena na propad (kot npr. vsi totalitarizmi in njihove filozofije). Ce bi bile vse filozofije v zgodovini takšne potem danes, po 2500 letih, filozofije zagotovo ne bi bilo vec. Naj filozofija športa ne bo med njimi.
Ugotavlja se tudi, da se odlicnost posamezne filozofije meri po pojmovni natancnosti izražanja svojih misli, kar zagotovo drži za analiticno filozofijo, ki se kot tehnicna znanost ukvarja z definiranjem tosvetnih, predvsem materialnih, stvari. Takoj pa, ko prestopimo ven iz zgolj materialnega – fizicnega svet (kar je vedno bila naloga filozofije), pa se pojavijo veliki problemi definiranja pojmov. Že Platon se sprašuje, ali je filozofska spoznanja sploh mogoce ustno povedati, kaj šele natancno pojmovno zapisati (Platonov nenapisan nauk…). Zato se nobena filozofija ne more sprijazniti s tem, da mora svoja spoznanja izraziti v stavku. Hkrati pa drži, da je filozofija ‘obsojena’ na stavke. Filozofija je skozi vso zgodovino bila usmerjena v in hkrati živela (tudi) iz nefizicnega sveta iz transcendence, iz temelja tega, da mi kasneje sploh lahko npr. analiticno filozofiramo. Za Aristotela, ki je filozofijo prvi utemeljil kot znanost, je metafizika prva filozofija. Kot za Platona Eros (bog, ki je posrednik med bogovi in clovekom) je za Aristotela izvor (sila) filozofije Philia (kar pomeni težnja po necem, nagnjenje k necemu, prijateljstvo, odpiranje do drugega). In delo te Philia v cloveku je Aristotel izrazil v prvem stavku svoje Metafizike, in sicer: »Vsi ljudje stremijo k vedenju, in sicer po svoji naravi.« (Metafizika, 980a). Filozofija povezuje vse znanosti, je sinteza vseh znanosti. Ta sinteza pa lahko uspeva le tako, da v pojavnem svetu in onstran pojavnega sveta dojame globlje povezave, bistva in vzroke stvari. To je možno le, ce prodre v razsežnost metafizicnega in ne le do stopnje pozitivnega spoznanja. Filozofija je spekulativna veda v nasprotju do pozitivne. Pri tem lahko pozitivno vedo kratko imenujemo “znanost”, spekulativno pa “filozofija”, kot predlagajo nekateri. Znanost nujno spoznava a posteriori, medtem ko filozofija spoznava tudi apriori. Filozofija združuje v sebi empiricno ali induktivno metodo z racionalno ali deduktivno. Morda lahko prav v tem išcemo problem sodobne filozofije. V 20. stoletju so mnogi filozofi govorili celo o koncu filozofije. Zato pa se vsi najvecji filozofi zadnjega stoletja, eden za drugim, vracajo nazaj, k izvirom filozofije. Morda lahko enega od vzrokov za tak pesimizem pripišemo premakniti filozofije iz proucevanja eksistencialnosti (bistva in biti) v proucevanje funkcionalnosti. Filozofija s tem ni vec sama ‘svoj gospodar’, pac pa je v funkciji necesa. Morda se je ustrašila soocena z najvišjimi vprašanji (cloveka) in se tako usmerila k nižjim, lažjim. Tako nekateri govorijo o današnji šibki filozofski misli. Namen filozofije naj bi tako bil reševanje razno raznih (tehnicnih) problemov, ki se pojavljajo v družbi in svetu, kot celoti. Tako filozofija postane na nek nacin tehnicna veda, ce že ne prakticna dejavnost – obrt. V obrti pa obicajno potekajo stvari dokaj rutinsko. In kje je po vsem tem še sploh prostor za filozofijo kot najvišjim vedenjem, ki z vrha zaobjema vsa druga in, ki je predvsem tudi danes še vedno ljubezen do modrosti? Naj bo torej filozofija športa v funkciji športa?
Pogosto v današji filozofski obravnavi športa se tudi vso filozofsko ucenost zreducira na današnjo, moderno filozofijo. Ob tem se spotika ob antiko in še posebej ob srednji vek, kateremu se ocita nedejanskost mišljenja in izoliranost od prakse. Žal lahko ugotovimo, da je na delu še vedno razsvetljenski predsodek. Zato bi bil že cas, da se na stvari pogleda brez ideološke obremenjenosti, kajti le tako bomo lahko stvari videli takšne kot v resnici so, z dobrimi in slabimi stvarmi. Ali kot se je že pred casom lepo izrazil E. Gilson: »Nekoc je veljalo praznoverje, da je resnicno vse, kar je staro; danes nam preti prav nasprotno in nic manj nevarno praznoverje, da je vse staro napacno in vse novo resnicno. Dejansko pa cas nima nobene zveze z resnico. Nova resnica more in mora zamenjati stare zmote, toda ne more zamenjati starih resnic.« A. Maurer v knjigi Srednjeveška filozofija zahoda pa zapiše: »Dejstvo je, da je bil srednji vek (navkljub vsemu op.p.) zelo pomembno in ustvarjalno obdobje v zahodni misli in ga kot takega ne moremo prezreti, ce želimo razumeti razvoj moderne filozofije.« Kako bi sicer v tem obdobju nastale še danes živece in tako povelicevane univerze?
Znanost res spreminja svet, ne more pa sveta rešiti. Ce vzamem primer iz športa je danes že marsikomu jasno, da le z neprestanim znanstvenim (tehnicnim) izpopolnjevanjem doping testov ne bomo rešili problema dopinga. Zato žal mnogi že obupano dvigajo roke in usmerjajo pogled stran od tega, najbrž naj težjega problema sodobnega vrhunskega športa. Strogo znanstveno – empiricno reševanje problemov tudi v športu torej ne deluje. Pozabljamo, da imamo opravka s clovekom, ki pa je mnogo vec kot statisticno obdelane številke. Morda je ponovno dozorel cas, da ponovimo Pascalov rek: »Clovek neskoncno presega cloveka.«
V tej zagnanosti za ‘tehnicno filozofsko’ rešitev športa se zdi, da se zgolj od modrovanja ‘clovek in svet ne bosta osmislila’, da od takšne filozofije ni koristi. Zgodovina (filozofije) pa nas uci o ravno nasprotnem. Prav modrovanje je vedno naj globlje (poleg religije) osmišljalo svet. Prav osmišljanje sveta lahko štejemo kot enega glavnih vzrokov za nastanek (in ohranjanje) filozofije skozi vec tisocletno zgodovino. Moramo pa poudariti, da je filozofsko mišljenje – v nasprotju z razširjenim mnenjem, da je filozof odmaknjen od resnicnega življenja – tudi življenju samemu mnogo bližje, kot katero koli drugo znanstveno mišljenje. Ravno filozof mora, ce hoce biti pravi iskalec resnice, ostati v tesnem eksistencialnem dotiku z vsem bivajocim. Torej, ne preko številk, ampak ‘preko samega sebe’. In vendar filozofija daje tudi korist. Vsekakor nas filozofija uci misliti, povezuje naše misli in spoznanja v višjo sintezo, nas vodi do enotnega pogleda na svet (svetovnega nazora) in tiste življenjske modrost, ki daje lik prave osebnosti. Filozofija nas tako uci živeti. Filozofske ideje so vedno bile gonilna sila, ki je vodila ljudi do dejanj (dobrih ali slabih). Filozofija vodi svet, cetudi svet tega ne ve.
Ce filozofija športa želi ostati filozofska, t.j. modrostna, (pre)živeti na dolgi rok in ne žalostno propasti že na samem zacetku svojega potencialno izredno bogatega ustvarjanja (kar bi bila velika škoda), mora ostati modrostna – filozofska in široka ter ne sme ideološko zahtevati spreminjanja sveta po svojih merilih. Ali ce zakljucim z miselno obrnjenim stavkom iz nekega teksta o filozofiji športa: res se samo zdi, da je za filozofije posameznih podrocij še posebej pomembno, da se dejavno vkljucijo v spreminjanje in preurejanje stvari.
